Delavnica: ZSU 57/2

Zgodovina in tehnični podatki

ZSU 57/2 je prvo sovjetsko serijsko izdelovano samohodno protiletalsko orožje. Ime ZSU je dobila po ruski kratici  Zenitnaya Samokhodnaya Ustanovka, 57 je kaliber, 2 pa število topov. Zasnovana je bila v letih 1947-1954, izdelovati pa so jo začeli leta 1955. Bila pa je v oborožitvi tedanjega vzhodnega bloka, Jugoslavije ter z državami, ki so tako ali drugače simpatizirale s tedanjo Sovjetsko zvezo. Sodelovala je v vetnamski vojni, Jomkippurski vojni ter v spopadih na tleh nekdanje Jugoslavije, kjer pa je bila uporabljana bolj za uničevanje ciljev na tleh.

Grajena je na osnovi tanka T-54, ravno tako je s tega tanka tudi motor in transmisija. Tako na hitro se od tanka, razen po kupoli in oborožitvi, razlikuje po štirih parih podpornih koles, tank jih je imel pet, saj je bilo to zaradi 8 ton manjše teže tehnično izvedljivo.

Osnovna oborožitev je dvocevni avtomatski top kalibra 57 mm (2 x 57 mm L/76.6 S-60), v bojnem kompletu pa je bilo 300 granat.

Debelina oklepa je pri tem bojnem sredstvu precej majhna, samo 8-15 mm, to pa zaradi tega, ker ni bilo predvideno za frontalne spopade. Dolžina stopom vred je 8,46 m, smo telo 6,22 m, širina 3,27 m in višina 2,71 m. Poganja ga že prej omenjeni 12 valjni V 4 taktni dizel motor, ki premore 52 KM. Operativni doseg vozila je po cestah 420 km, po brezpotju pa 320 km. Na cesti lahko doseže hitrost do 50, po brezpotju pa do 30 km/h. Posadka je sestavljena iz šestih članov, poveljnika, voznika ter po dva namerilca in polnilca.

Takom maketa

Takom je dokaj nov proizvajalec maket, ponudil pa je izdelke, katerih še ni bilo ravno veliko. Ena izmed teh je tudi maketa ZSU 57/2 v merilu 1:35. V škatli najdemo običajne okvirje iz sive plastike, ki se je pokazala zelo kakovostna, le pri snemanju posameznih delov z okvirja je potrebno biti bolj previden. Vidnih ostanko od brizganja plastike ni, kar olajša obdelavo delov. Ravno tako so priloženi tudi deli iz prozorne plastike, kot so periskopi, notranje svetilke in steklo žarometa, foto jedkani deli ter bakrena pletenica za izdelavo vlečnih vrvi. Gosenice, ki so priložene, so zelo kakovostne, vsak členek posebej, katere pa je potrebno zlepiti skupaj. Poleg je seveda tudi pola z nalepkami za finsko, iransko, egiptovskoi in srbsko(po 1991) varianto.

Sestavljanje makete

Kot je že pri oklepnikih v navadi, se sestavljanje začne s podvozjem. Najprej sem sestavil pogoski in vodilni kolesi, potem pa sem se lotil podpornih koles. Vsako je sestavljeno iz petih kosov. Začel sem s sestavljanjem platišč, nato pa na njih po brušenju in obrezovanju, nasadil še dela, ki predstavljata gumijasto oblogo na kolesu. Površino le teh sem prebrusil z bolj grobim smirkovim papirjem, robove pa sem z nožkom nekoliko poškodoval, kar je ponazorilo razpokano in odkrušeno gumo. Barval sem jih tako, da sem notranje strani koles senčil s črno barvo, bolj izbočene pa posvetlil  z belo. Potem sem platišča prebarval z Revell aqua 361, katero sem uporabil tudi za končni nanos na celi maketi.

Postopki barvanja in staranja

Barvanje makete je faza, ki lahko bistveno pripomore h končnemu izgledu izdelka. Preden začnemo barvati maketo, poskusimo brizgniti barvo na kakšen kos stirena ali neuporabljen del makete, da vidimo, ali je prav redčena ter nastavimo potreben pritisk na kompresorju. Na plast temeljne barve sem najprej nanesel barvo rje, ki je bila potrebna za kasnejšo fazo staranja. Ko je barva enkrat suha, običajno v nekaj urah, v tem primeru pa si lahko pomagamo s sušilcem za lase, kar čas skrajša na nekaj minut. Nato na maketo nanesemo več lahkih slojev AMMO MIG Chipping fluid, katerega pa ne smemo sušiti drugače, kot po naravni poti, ali pa le  nekoliko popihati z zračnim čopićčem. Nikakor ne smemo segrevati. Nato nanesemo kočno barvo. Sušimo jo nekaj ur in medtem lahko zaščitimo pred prahom, tako da jo pokrijemo s kakšno posodo ali škatlo. Na vrsti je postopek ponazarjanja okrušene barve. S čopičem na mestih, kjer želimo tak efekt, nanesemo mlačno vodo. Čez nekaj trenutkov barva začne odstopati, zato je potrebno nekaj previdnosti in začeti z malo manj vode. Intenzivnost poškodb uravnavamo s čopičem, in z vatiranimi palčkami, s katerimi poberemo odvečno vodo. Po tem postopku nanesemo na maketo svetleč lak, za kar sem jaz uporabil Emsal Glanzer, kateri je pri nas dostopen v vseh marketih in zagotavlja res gladko površino. Ta je predvsem pomembna za namestitev nalepk, pa tudi za staranje z olji.

Po namestitvi nalepk sem z zobotrecem točkovno nanesel različne odtenke oljnih barv, katere sem prej iztisnil na lepenko, ko popije odvečno olje. Nato sem z mehkim ploščatim čopičem, namočenim v redčilo za oljne barve, s potezami od zgoraj navzdol, pomešal nanešeno barvo. S tem se je razbila monotonost, prikaže pa se tudi sledi stekanja vode in umazanije. Ko sem bil z rezultatom zadovoljen, sem z MIG Oilbrusherji ponazoril še stekanje rje, dodatne umazanije in nekoliko osvetlil zgornji del kupole

Ko sem s staranjem končal. Sem namestil še kolesa in gosenice. Odločil sem se uporabiti kovinske gosenice Friul, ker se mi zdijo nekoliko bolj realne kot priložene v kompletu, čeprav so tudi te zelo kakovostne. Postopek staranja gosenic je bil že predstavljen v 1. in 2. številki revije TIM 2017/2018, prav tako pa članka najdete tudi na naši spletni strani:

http://www.svm.si/korak-za-korakom-staranje-kovinskih-gosenic/ – 1. del

http://www.svm.si/korak-za-korakom-staranje-kovinskih-gosenic-2-del/ – 2. del

Končana maketa

Maketa je bila dokončana dva dneva pred državnim prvenstvom v Ljubljani, kjer je v svoji kategoriji osvojila prvo mesto. Več slik končane makete pa najdete v galeriji.