M-60PB, Triglav model 1:35

03. 02. 2018 Vojaška vozila, 1/35

Prvi jugoslovanski oklepni transporter M-60

Dobrih deset let po 2.svetovni vojni, ko si je jugoslovanska industrija že precej opomogla, so se začele ideje o lastnem oklepnem transporterju, ki bi bil plod domačega znanja in tehnologije. Že takoj na začetku je bilo jasno, da so se zgledovali po ameriškem M113, vendar kaj več podobnosti, razen morda oblike, nista imela.

Odločitev za izgradnjo OT je padla leta 1957, naslednje leto pa je bil narejen prvi prototip. Do začetka serijske proizvodnje je minilo še deset let. Izdelanih je bilo 790 OT, 190 od teh pa je bilo prodano Iraku.

Osnovni namen transporterja je bil podpora tankovskim enotam s prevozom pehote, vendar se je kmalu pokazalo, da 6-valjni dizel FAP  s104.4 kW moči ni bil kos nalogi, kakršno je imel. Poleg slabotnega motorja je bila tu tudi transmisija, katera se je pogosto kvarila, pa tudi zavore in hlajenje motorja nista izpolnila pričakovanj.. Zamisel je bila, da bo OT M-60 amfibija, vendar zaradi teže in konstrukcije tudi prazen ni bil ploven.

Osnovno oborožitev sta sestavljala puškomitraljez M-53 kalibra 7,92 mm v sprednji oklepni plošči poleg voznika, ter protiletalski Brovning M2 kalibra 12,7 mm na desni strani za mitraljezcem. Ker pa operater na protiletalskem mitraljezu ni imel nobene zaščite, je bil seveda lahka tarča.

Prav zaradi  vseh pomanjkljivosti, ki so se pokazale, so v začetku 70-ih let začeli z izboljšavami. Nov, dvoplanetarni sistem za upravljanje, je zamenjal starega, prav tako pa so konstruktorji izboljšali tudi zavore in motor. Zaradi teh sprememb je v naziv dobil še eno črko, tako je postal M-60P (poboljšani).

Med velikim vojaškim manevrom na področju Slovenije in Hrvaške, »Sloboda 71« je bil transporter prikazan in predstavljen kot plod domačega znaja in tehnologije tudi maršalu Titu. Ta je dejal, da čeprav se zdi OT dober, pogreša učinkovitejšo oborožitev za protioklepno borbo. To je odprlo pot novim izboljšavam, dve leti za tem je bil OT oborožen z dvema breztrzajnima topovoma M60 82 mm, vgrajenima na zadnjem levem delu vozila. Top naj bi bil zmožen izstreliti 5 granat v minuti za vsako cev, vendar je tudi tu bila težava popolnoma nezaščiten namerilec in skrajno nerodno polnjenje cevi. Kljub temu pa je to pomenilo nastanek verzije OT M-60PB (bojni). V tej izpeljanki je posadka štela 12 članov (5+7), osnovna M-60P pa 4 (voznik, strelec/radist, namerilec na protiletalskem mitraljezu in poveljnik. Prevažal pa je lahko 9 vojakov s pehotno opremo.

Oklep transporterja je bil izdelan iz medsebojno zvarjenih plošč debeline do 15 mm. Sprednja plošča pa je bila opremljena tudi z valobranom, ki pa nikoli ni služil svojemu prvotnemu namenu, a se ga vseeno niso odrekli. Zaradi svoje oblike, spominjala naj bi na likalnik, se je OT M-60 prijelo ime »peglica«. Kasneje so v tovarni FAMOS izdelali še nekaj variant, a vsake le po nekaj primerkov. Kmalu za tem se je začela proizvodnja sodobnejšega transporterja BVP (borbeno vozilo pešadije), M-80. Včasu vojn na področju bivše jugoslavije so različne vojske predelovale posamezne OT-je, dodajali zaščito za strelce, pojačali oklep, zaščitili gosenice, kljub temu pa jim to ni pomagalo, da jih je že zdavnaj , ob nastanku, povozil čas.

Maketa

Takoj na začetku naj povem, da so makete Triglav model namenjene le bolj izkušenim maketarjem, katere ta tematika zanima, saj je potrebnega kar nekaj truda, znanja in predvsem močne volje, da se uspešno spopademo z izdelavo. Maketa je resinska, pakirana v lični embalaži, posamezni deli pa so vstavljeni v vrečke in oštevilčeni. V škatli, poleg resinskih delov, najdemo tudi tri plošče foto jedkanih delov, nekaj bakrene in vrtnarske žice, vrvico, odlične kovinske gosenice ter set foto jedkanih delov za protiletalsko strojnico Browning M2, kalibra 12.7mm. Priložene so tudi generične številke za serijske oznake ter navodila za sestavljanje.

Kot pri vsaki resinski maketi je tudi pri tej potrebno več časa posvetiti čiščenju delov, saj je na njih kar precej ostankov od vlivanja, katerih se, vsaj pri manjših delih, lotimo skrajno previdno. Pri brušenju obvezno uporabljamo zaščitno masko, saj je prah škodljiv zdravju. Ko smo na grobo odstranili vso odvečno smolo, se lotimo brušenja. Na začetku z bolj grobim (320) brusnim papirjem, na koncu pa uporabimo papir zrnatosti 600-800.

Temu sledi vrtanje stranskih lukenj v pod, v katere vgradimo kolenaste osi koles. Čeprav je v navodilih predvideno lepljenje osi takoj na začetku predlagam, da to naredite na koncu, saj so zelo nežne in jih z premikanjem med delom lahko polomite. Če pa se vseeno odločite za vgeadnjo takoj, pa je dobro na pod z dvostranskim trakom prilepiti 11 mm debelo podlogo. V kompletu je sicer priložena 5 mm debela, za nastavitev višine osi, 11 mm pa je višina od tal do    poda, ko so postavljena kolesa. Vzvode blažilnikov sem izdelal v samogradnji, saj so se mi fotojedkani zdeli pretanki, pa tudi kot ni bil najbolj pravilen. Nato sem na osi postavil kolesa, pri tem pa pazil, da so poravnana v liniji gosenice. Nato sem začel z lepljenjem pokrovov in ostalih drobnih detajlov po oklepu. Za naslon topa sem izbral bakreno žico, saj sem ga sestavil s spajkanjem, vrtnarsko pa bi moral lepiti.

Nadaljeval sem s sestavljanjem topa, katerega sem še nekoliko detajliral, ter držala, ki preprečuje, da se top med vožnjo premika. Vgradil sem še luči s ščitniki, blatnike, ročaje ob strani pa sem zamenjal z nekoliko debelejšo žico. Na spredni oklepni plošči pa je mesto dobil valobran, kateremu sem dodal še tečaje, narejene v samogradnji.

Naslednja faza izdelave makete je bila postavljanje raznega ročnega orodja, protiletalske strojnice in zadnjih luči, katere pa sem moral izdelati v samogradnji, saj odlite niso bile najbolj posrečene. Pri vseh lučeh ter sireni in anteni sem dodal tudi kable, da bi bila maketa videti kar se da podobna izvirniku. Ko so vsi deli iz škatle porabljeni, pride na vrsto barvanje makete, katerega sem začel s črno akril barvo, ki je odlično prekrila vse kovinske in resin dele, pokazale pa so se tudi drobne napakice, katere je bilo potrebno pred končnim barvanjem odpraviti. Za končno barvo sem izbral tako imenovano SMB, katero je kar dobro odigrala Revell Aqua 362. Ko se je maketa sušila, sem sestavil še kovinske gosenice. Postopek sestavljanja in staranja je bil opisan v prejšnjih objavah.

Staranje sem izpeljal po že opisani metodi in sicer v situacijo, kakršna je bila v času vojn v 90-ih letih, ko ni bilo časa za vzdrževanje in popravljanje poškodb.

Na koncu še fotografija makete OT M-60P MedEvac hrvaške vojske. Za potrebe sanitete so zadnji del vozila podaljšali toliko, da so lahko prevažali nosila z ranjenci. To maketo ravno tako izdeluje Triglav model ter je ena od trenutno treh maket tega jugoslovanskega vojaškega vozila.